Še zelo mlada se je morala z družino pred fašističnim nasiljem iz Podnanosa umakniti v Spodnjo Savinjsko dolino. Leta 2. svetovne vojne je preživela v Celjskem piskru in nacističnem koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Po končanem učiteljišču se je prvič srečala s Šaleško dolino, saj je bilo njeno prvo delovno mesto v Škalah pri Velenju, po štirih letih službovanja v Solčavi pa se je v Šaleško dolino zopet vrnila in nato v Pesju poučevala številne generacije otrok iz Pesja in okolice. V povojnih letih je moral učitelj v kraju, kot je Pesje, početi marsikaj; tako je delovala v številnih organizacijah in društvih. 1986 se je upokojila.