Izhaja iz revne kmečke družine. Nemško OŠ in gimnazijo je obiskoval v Celju, študij bogoslovja pa v Mariboru. Kot duhovnik je služboval v številnih štajerskih župnijah, mdr. je bil v obdobju 1894–1898 kaplan v Škalah pri Velenju. Zaradi svobodomiselnih idej je prišel navzkriž s cerkvenim redom in se predčasno upokojil (1898). Po upokojitvi je deloval kot urednik in mestni arhivar v Ljubljani.

Sprva je pisal lirske pesmi, po letu 1882 pa se je vse bolj izražal z epsko poezijo. V liriki je izpovedoval ljubezen, domoljubje, verski dvom in čustva ob naravi. Snov za balade in romance je zajemal iz slovenske in slovanske zgodovine, biblije, ljudskega izročila in sodobnega življenja. Aškerčeva epika je izražala narodno zavest in se razhajala s katoliško dogmo, bila izostrena za socialna vprašanja in se nagibala k socialističnim idejam (Balade in romance, 1890). V Lirskih in epskih poezijah (1896) ter Novih poezijah (1900) objavljene pesmi Moja muza, Pomladna oda siromakova, Dva pogreba, Kaj bi te vprašal, Pri studencu, Jaz in Delavčeva pesem o premogu so predv. nastale v A. škalskem obdobju oz. tukajšnji redakciji obeh pesniških zbirk. Škalsko obdobje ga je izrazito sililo k premišljevanju o delavskem vprašanju in nujnosti po spremembi družbenega reda, kar je umetniško izrazil mdr. v pesnitvi Delavčeva pesem o premogu (1896/1897).  Velja za tipičnega pesnika slovenskega realizma in prvega slo. epskega pesnika. Objavil je 13 zbirk pesmi in epskih pesnitev, 3 drame, 2 potopisa idr.

• M. Boršnik: Aškerčeva bibliografija, 1936
• M. Boršnik: Aškerc. Življenje in delo, 1939
• Grafenauer: A. A., SBL I
• F. Jesenovec: Aškerčev slog v lirskih in epskih poezijah, Celjski zbornik, 1967
• I. Stropnik: Izbrane slovstvene biografije, Šaleški razgledi 11, 1994