Izhaja iz učiteljske družine. V letih 1915 do 1918 je z materjo
in bratom bival v Arnačah pri Velenju, kamor so jih evakuirali zaradi soške
fronte. Po realki in učiteljišču v Mariboru se je vpisal na likovno akademijo v
Zagrebu, kjer je študiral v letih 1930−1934 pri Babiću in Beciću. Za
njegov nadaljnji razvoj so pomembna potovanja v Španijo v letu 1935 in preživljanje poletij v Dalmaciji v letih 1936−1940. Leta 1937 je postal član
Neodvisnih. V Benetke se preseli leta 1943, leto kasneje pa so ga odpeljali v
koncentracijsko taborišče v Dachau. Tam je nastala
zbirka risb o nacističnih grozotah. Po vojni se je vrnil v Benetke in leta 1952
začel uspešno pot v Parizu. Mušič je edini slovenski umetnik, ki ni samo živel
in delal v tujini, predvsem se je uveljavil kot umetnik evropskih in svetovnih
razsežnosti. Za prvo polovico petdesetih je za Mušiča pomembno vizualno in
pomensko krčenje ter problemsko osredotočenje. K Istri, Krasu in Dalmaciji se
je vrnil v drugi polovici petdesetih in preko evropske lirične abstrakcije
zgradil lastni abstraktni način ustvarjanja.
Prejel je pomembne mednarodne in
slovenske nagrade, imel številne samostojne razstave po
svetu. Uveljavil se je v slikarstvu, grafiki, risbi in ilustraciji. Njegova
dela so v številnih državnih in zasebnih zbirkah po svetu. Mednarodni ugled si je ustvaril in utrdil v Evropi in Severni Ameriki.
Ustvarjal je grafiko, risbe, slike.
Razstavljati je začel v Kraljevini Jugoslaviji: Trst 1944, Jakopičev paviljon Ljubljana, 1935. Leta 1943 je prvič prišel v Benetke in doživel velik uspeh. 1944 so ga aretirali gestapovci in ga prepeljali v taborišče Dachau. Tu so nastale številna pretresljive risbe v soočenosti s smrtjo. Leta 1948 ga je na beneškem bienalu opazila umetnostna stroka in odprla so se mu vrata v svet. Ustvarjal, živel in razstavljal je med Benetkami in Parizom. 2001 razstavljal v Kulturnem centru Ivana Napotnika - Galeriji Velenje.