Osnovni biografski podatki niso znani. Kot inženir rudarstva je dolžnost direktorja premogovnika opravljal v letih 1906−1907. Na čelu premogovnika je bil v času, ko letna proizvodnja premoga več let zapored ni presegla sto tisoč ton premoga, čeprav so to proizvodne kapacitete premogovnika omogočale. Glavni razlog stagnacije premogovnika je bila predvsem slaba prodaja velenjskega premoga na tržišču.