Osnovni biografski podatki niso znani. Naloge direktorja premogovnika je opravljal v letih 1894−1895, ko se je velenjski premogovnik srečeval s celo vrsto težav. Velenjski premog je bil tržno nekonkurenčen, pogoste pa so bile tudi delovne nesreče, zaradi česar so začeli rudarji jamo množično zapuščati, vodstvo premogovnika pa je le s težavo zagotavljalo zadostno delovno silo za normalno obratovanje jame.