Gimnazijo je obiskoval v Celju, nato v letih 1927−1931 Teološko fakulteto v Mariboru. Zaradi političnega delovanja, v katerega je preraslo njegovo socialno udejstvovanje, je imel prve težave s posvetno in cerkveno oblastjo že v času šolanja. Kot duhovnik je nato deloval po župnijah lavantinske škofije, kjer je organiziral viničarje in delavce v naprednih strokovnih in prosvetnih društvih, študiral izkoriščanje proletariata in objavljal svoja opažanja v naprednih časopisih. Aktivno je sodeloval v delavsko-kmečkem gibanju in 1939 podpisal razglas Zveze delovnega ljudstva Slovenije "Kaj hočemo", zaradi česar ga je oblast skupaj z drugimi podpisniki zaprla, nato pa je bil 4. januarja 1940 izgnan iz vseh srezov Dravske banovine. Zatočišče je dobil v Liki, kjer ga je zajela 2. sv. v., in že takoj se je povezal s partizanskim gibanjem. 1943 se je s slovensko delegacijo vrnil v Slovenijo, postal član SNOS in bil 13. septembra 1943 imenovan za verskega referenta 14. divizije. Kot član kulturniške skupine se je januarja 1944 udeležil pohoda 14. divizije na Štajersko. Med vojno deloval kot partizanski duhovnik, nastopal kot politični aktivist na Štajerskem ter član štajerskega PO OF in bil že med vojno zaradi svojega delovanja na ljubljanskem območju brez dovoljenja pristojnega škofa suspendiran. 1951 je zaradi njegovega političnega delovanja (mdr. zvezni in republiški poslanec v okraju Celje - okolica ter sekretar republiške verske komisije, član GO RKS …) zlasti v okviru Ciril-metodijskega društva, katerega pobudnik in soustanovitelj je bil, sledilo izobčenje. Ponovno popolno posvetitev je dosegel decembra 1966.