Rodil se je 26. junija 1799 (krščen 28. junija 1799) v trgu Vransko kot sin kmeta posestnika Josipa Musija (Josepf Mussy) in Ane, rojene Terbovc (Anna Terbouzin). Šolanje, ki ga je pričel na Vranskem, je nadaljeval v Celju, kjer je 13. avgusta 1818 končal enoletni učiteljski tečaj in si tako pridobil naziv učiteljskega pomočnika. Zaposlil se je kot zasebni učitelj na gradu Jelšingrad v Šmarju pri Jelšah (1819-1820), po dekretu lavantinskega konzistorija pa je 18. novembra 1820 dobil začasno učiteljsko mesto v Škocjanu pri Dobrli vasi na Koroškem. 4. julija 1822 je opravil izpit za poučevanje v prvem in drugem razredu glavnih šol ter istega leta zaprosil za delovno mesto v Šoštanju, kamor je bil 10. oktobra najprej nameščen za začasnega učitelja (služba, združena s službo cerkovnika in organista), naslednje leto pa je bil potrjen kot redni učitelj. Leta 1827 je bil z odlokom lavantinskega konzistorija imenovan za vzornega učitelja, to je najboljšega učitelja v okrožju, in šola je dobila naziv vzorna šola. Leta 1828 je v Celovcu opravil izpit tudi za poučevanje v tretjem razredu glavnih šol, zaradi česar je imel možnost, da se zaposli na glavni šoli v Celju, vendar je ostal v Šoštanju, kjer se je leta 1831 poročil s hčerko graščaka iz Emmersdorfa pri Celovcu Berto Allesch. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Leta 1870 je bil imenovan za nadučitelja, konec leta 1872 pa se je po 53-letnem službovanju upokojil in naslednje leto svojemu nasledniku predal tudi upraviteljske posle. Umrl je 6. marca 1875, star 76 let. Pokopan je bil na šmihelskem pokopališču v Družmirju. Za svoje delo je prejel več priznanj in odlikovanj, vse do leta 1952 pa je po njem nosila ime tudi ena od šoštanjskih ulic.

Musi je poučeval na trivialki, kjer je bil učni jezik nemški, in v nedeljski šoli, kjer je poučeval v slovenščini. Leta 1832 je napisal učbenik za nedeljske šole z naslovom Navod v branju za mladost nedelskih šol, v katerem je kot eden prvih pri učenju branja priporočal t. i. glaskovalno metodo. Znanih je pet ponatisov. Ponatis učbenika je leta 1839 toplo priporočil tudi Anton Martin Slomšek, ki ga je kot enega svojih sodelavcev pritegnil k pripravi novih učbenikov za ljudske šole. Musi je zanj sestavil tudi stensko začetnico, ki je šla v tisk leta 1851, za pouk branja po glaskovalni metodi pa naj bi sestavil tudi slovensko začetnico, za katero pa ne vemo, če je sploh bila natisnjena. Sodeloval je tudi pri sestavi Malega in Velikega berila za prvošolce in pri Ponovilu potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih iz leta 1854. Napisal je obsežno poglavje z naslovom Vodba modrega kmetovanja po Koroškem, Krainskem in Štajerskem, ki je izšlo tudi kot samostojna knjiga. Bil je ugleden sadjar (ukvarjal pa se je tudi s čebelarstvom in sviloprejstvom), znan po vsem Štajerskem, član kmetijske in vrtnarske družbe v Gradcu ter vrtnarske družbe v Frauendorfu na Bavarskem. Svoje znanje in izkušnje z različnih področij kmetijstva je predstavil v številnih člankih, ki so izhajali v tedanjih časopisih. Bil pa je tudi prvi slovenski učitelj, ki se je zanimal za šolsko hranilništvo, in velja za začetnika šolskega hranilništva na Slovenskem. Leta 1854 je v Šoštanju osnoval tudi javno knjižnico. Opravljal je naloge občinskega pisarja ter zasebnega učitelja, v zadnjem obdobju svojega življenja pa se je angažiral tudi pri skrbi za revne Šoštanjčane. Opravljal je delo upravitelja in predsednika Bratovščine dejanske ljubezni do bližnjega.

Leta 1848 je pod naslovom Počivnica pri pogrebi častivredniga gospoda Ferdinanda Karka … napisal in izdal nekrolog za šoštanjskim župnikom, leta 1849 pa štirikitično prigodniško pesem Počivnica Ženjinu, gospodu Vincencu Wožnaku in nja nevesti, divici Mimici Wožnakovi … ob poroki sestre Josipa in Mihaela Vošnjaka Marije z očetovim bratrancem.

7. novembra leta 1827 je bil z odlokom lavantinskega konzistorija imenovan za vzornega učitelja, to je najboljšega učitelja v okrožju, prejel pa je tudi nagrado za vodenje nedeljske šole. Kot ugleden sadjar, znan po vsem Štajerskem, je za svoje delovanje dobil več nagrad, leta 1828 mu je za uspešno delo na sadjarskem področju nadvojvoda Ivan podelil srebrno svetinjo (z nadvojvodo Ivanom, sinom avstrijskega cesarja Leopolda, sta se tudi osebno poznala in Peter Musi mu je cepil trto). 27. septembra leta 1871 je prejel najvišje med svojimi priznanji − zlati zaslužni križec s krono.

28. februarja 1977 je Svet mentorjev za mladinsko varčevanje Ljubljanske banke sprejel Pravilnik o podeljevanju Musijeve značke mladim varčevalcem v pionirskih in mladinskih hranilnicah.

http://www.knjiznica-velenje.si/filelib/2010-knjiznica/domoznanstvo/neznane_osebnosti_iz_poreja_pake/peter_musi/musi-web.pdf