Po 2. svetovni vojni je bil vodja zdravilišča v Dobrni, od leta 1946 pa zaposlen v bolnišnici Topolšica. Bil je partizanski zdravnik, ki je po vojni v bolnišnici Topolšica s sodelavci zdravil najprej vojaško osebje, kasneje tudi civiliste. Hkrati je vodil protituberkulozni dispanzer v Šoštanju. Leta 1950 je postal direktor Bolnišnice Topolšica in to ostal do leta 1974. V 70. letih je bil predstojnik pljučnega oddelka. 1951 je izdal knjižico Zdravljenje jetike.