Medicino študiral v Ljubljani, Zagrebu in Gradcu, kjer je leta 1934 diplomiral. Kot zdravnik je delal v ljubljanski in mariborski bolnišnici ter v Velenju. V začetku nemške okupacije je bil zaprt in konfiniran v Trsteniku v Srbiji, a je pobegnil in se novembra 1941 priključil NOB v Novem mestu. Ob kapitulaciji Italije se je vključil v Levstikovo brigado in postal njen prvi sanitetni referent; od januarja 1944 je bil v sanitetni ekipi 18. divizije, nato od jeseni 1944 v bolnišnici na Pohorju. Bil je med najboljšimi partizanskimi zdravniki. Po vojni je še 3 leta delal v JLA, nato je bil zdravnik v Beogradu, Ljubljani in drugod.