V Šentilju je obiskoval OŠ, v Šentjurju pri Celju kmetijsko šolo in v Mariboru vinarsko-sadjarsko šolo. Doma na kmetiji je bil zaposlen kot kmet, sadjar in drevesničar. Od leta 1919 je vzgajal sadike sadnega drevja, trsja in vrtnic. Bil je tudi tajnik občine Šentilj, preglednik sadja za izvoz po železnici, tajnik drevesničarskega odseka pri Sadjarsko-vrtnarskem društvu Dravske banovine, predsednik elektrifikacijskega odbora za Št. Ilj, kooperant Kmetijskega zavoda Maribor in član raznih društev.

Od leta 1928 je po raznih časopisih objavljal strokovne članke in zgodbe iz kmečkega življenja: Naš dom, Sadjar in vrtnar, Kmečka žena, Kmečki glas ... Napisal je gledališki igri Strah v Kožlju (1954) in Elektriko hočemo! (1947), ki so jo uprizarjali Šentiljčani. Za delovanje Sadjarskega društva v Šentilju je organiziral igre in z izkupičkom pospeševal sadjarstvo. O sadjarstvu je predaval tudi na tečajih. Pri Kmečkem glasu je leta 2001 izšla zbirka črtic z naslovom Moj križev pot. Sodeloval je na kmetijskih in sadjarskih razstavah, njegovo delo je bilo predstavljeno na petih razstavah. V drevesnicah v Šentilju, Velenju, Šaleku, Šmartnem pri Slovenj Gradcu, na Polzeli in Ponikvi pri Žalcu je za oddajo odjemalcem vzgojil na tisoče sadik sadnega drevja, trsja in vrtnic, tudi čez 30.000 letno.

Dobil je veliko priznanj in nagrad, prvo leta 1924 na sadjarski razstavi v Šmartnem ob Paki, zadnje pa posmrtno, ko mu je bil 1993 dodeljen grb občine Velenje za pomembne dosežke v drevesničarstvu in sadjarstvu.

• France Adamič, Sadje in sadjarstvo v Sloveniji, KG 1990, Velenje
• Anton Jelen, Moj križev pot, Zbornik 1994/95, Pozoj, KG 2001, Velenje