V Rečici ob Savinji je obiskoval OŠ, se v Mozirju izučil ključavničarstva in leta 1946 opravil pomočniški izpit za ključavničarja. 1942 se je pridružil partizanski vojski. Po vojni je bil sekretar SKOJ-a v Šoštanju in Mozirju ter namestnik komandanta III. celjske brigade. Od 1947 do 1985 je bil član komunistične partije. 1948 je dobil službo strojnega referenta v nazarski lesni industriji, v kateri je 1949 prejel štipendijo za delovodsko šolo v Ljubljani. Postal je član ljubljanskega mladinskega mestnega odbora; 1952 je zaključil šolanje in se vrnil v Nazarje.
Delal je kot upravitelj zastarele strojno-ključavničarske delavnice v Šoštanju in 1953 postal upravitelj Kovinskega in eksploatacijskega podjetja Gorenje z desetimi delavci v vasi Gorenje, kjer so na začetku izdelovali sadne mline. 1957 je ob delu dokončal srednjo ekonomsko šolo, v Gorenju pa so pričeli proizvajati štedilnike na trda goriva in nato električne štedilnike. 1960 je stekla proizvodnja v Velenju z usmeritvijo v izdelovanje ostalih gospodinjskih aparatov in takrat se je začel zdajšnji razvoj Gorenja, ki je po letu 1964 postalo eden najuspešnejših in največjih evropskih izdelovalcev gospodinjskih aparatov, bele tehnike, kopalniške opreme, televizorjev in druge opreme za gospodinjstva. 1979 je odšel iz Gorenja in bil v letih 1980−1982 imenovan za namestnika direktorja Ljubljanske banke. 1982−1984 je bil predsednik republiške interesne skupnosti za energetiko. 1985 se je upokojil, vendar je do konca ostal v stiku z gospodarstvom in Gorenjem.
V letih 1984−1990 je bil vnovič poslanec v republiški skupščini (pred tem tudi v letih 1967−1971) ter 1991−1992 poslanec v državnem zboru. Bil je predsednik nadzornega odbora Gorenja, v letih 1997−2010 je bil v nadzornem svetu Gorenja kot predstavnik zaposlenih, prodajal je znanje, projekte in programe za celotne tovarne in bil ves čas v stiku s poslovneži in politiki. Od 2005 do 2007 je bil tudi član nadzornega sveta TEŠ.