Slikati je začel v gimnazijskih letih, resno pa se je začel ukvarjati s slikarstvom leta 1953. Pred tem se je preživljal z raznim delom, npr. kot rudar v Bosni in pristaniški delavec na Reki. Bil je samouk, svojo prvo samostojno razstavo je imel leta 1955 v Varaždinu. V letih 1959/60 se je študijsko izpopolnjeval v tujini (Nemčija, Francija). Študijsko je potoval po ZDA, Belgiji, Švici, Avstriji in Italiji. Leta 1959 je pričel uporabljati psevdonim »Jaki«, ki mu ga je nadel hrvaški književnik Slavko Mihalić. Sodeloval je na več kot 250 razstavah po vsem svetu in za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja.

Njegova umetnost je nepogrešljiv del povojne slovenske likovne ustvarjalnosti, zato ga uvrščamo k najprodornejšim predstavnikom slovenskih samorastnikov. Ukvarjal se je tudi z grafiko, risbo, stenskim slikarstvom in oblikovanjem tekstila, tapet, keramike, kovine in stekla. Njegova dela zaznamujejo nadrealistične kompozicije z značilnim ekspresivnim kolorizmom in občutkom za arabesko. 1978 je v Levcu izdelal 77 metrov dolgo in 5,8 metra visoko fresko − največji sgraffito v Evropi. 1957 se je z družino preselil v Nazarje in ta okoliš se odraža v mnogih njegovih delih. Vse do smrti leta 2009 se je brez predaha posvečal umetnosti, njegova zapuščina krasi številne zasebne in javne zbirke v Sloveniji in tujini.

• Stanonik T., Brenk L., Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2008, str. 359.
• Horvat J., Horvat Jože Jaki, monografija, Dikplast, Celje 1999, str. 3−32.