V Šoštanju je obiskoval OŠ in nižjo gimnazijo, v Celju višjo gimnazijo in absolviral 10 semestrov študija medicine v Ljubljani. Od 1958 je delal kot fotoreporter pri Študentski tribuni, Tedenski tribuni in Tovarišu, nato pa bil od 1974 do upokojitve fotoreporter in urednik pri Delu. Je eden najvidnejših slovenskih umetniških in reporterskih fotografov in je poleg novinarskega dela ustvaril številne fotografske monografije. Od 1975 ima naziv  mednarodnega mojstra umetniške fotografije – EFIAP, od 1976 je član Društva oblikovalcev Slovenije. Je edini prejemnik nagrade »World Press Photo« na Slovenskem. Njegove fotografije najdemo še na številnih prospektih, stenskih koledarjih, knjigah s fotografsko opremo in na razglednicah.

Poleg samostojnih razstav doma (mdr. Ajdovščina, Celje, Clc, Kranj, Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Split, Škofja Loka, Velenje) je sodeloval tudi na številnih skupinskih razstavah umetniške, novinarske in oblikovalske fotografije v tujini.

Samostojne knjižne fotomonografije: Gorenje (1978), Foto Joco Žnidaršič (1982), Mapa fotografij Tito (1985), Bohinj (1986), Ljubljana (1987), Najlepša pot: Zeleni prstan Ljubljane (2012) in številne druge. V soavtrostvu je izdal več kot 20 monografij, ki jih je tudi zasnoval in uredil.

Za svoje delo je prejel več kot petdeset domačih in tujih nagrad in priznanj. Poleg nagrade »World Press Photo« štejejo k pomembnejšim še nagrada Prešernovega sklada, Župančičeva nagrada, Puharjeva plaketa za življenjsko delo in nagrada »Consortium veritatis« − najvišje slovensko priznanje za novinarsko delo. Za življenjsko delo v fotografiji in velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije ga je leta 2009 predsednik RS odlikoval z zlatim redom za zasluge.

• Cobiss (baze podatkov)

• http://www.veduta-az.si/fotograf/
• http://sl.wikipedia.org/wiki/Joco_Žnidaršič (Wikipedia)
• http://www.mladina.si/112481/zeleni-prstan/
• http://www.knjiznica-velenje.si/3311