Po končani OŠ v Dobovi je v Mariboru od 1936 do 1941 obiskoval klasično gimnazijo, nato so ga Nemci s starši izgnali v taborišče v Šlezijo, kjer je preživel do konca vojne. Po vrnitvi v Slovenijo je bil učitelj v več štajerskih krajih. Leta 1949 je končal učiteljišče v Mariboru, 1951 diplomiral na ljubljanski Višji pedagoški šoli iz matematike in fizike, 1970 pa ob delu opravil diplomo iz pedagogike in filozofije na ljubljanski FF. V letih 1953-59 je bil ravnatelj OŠ na Vranskem, 1959-61 učitelj matematike in fizike v Slovenj Gradcu in od 1961 na velenjskem RŠC. Postal je pedagoški vodja, na gimnaziji v Velenju pa nekaj let poučeval tudi filozofijo. Od 1972 do upokojitve 1985 je predaval metodiko pouka matematike na PA v Ljubljani.

Z Zavodom RS za šolstvo je sodeloval pri modernizaciji pouka matematike, s Pedagoškim inštitutom pa pri raziskavi samostojnega učenja v celodnevni šoli. Ukvarjal se je z metodičnimi vprašanji pouka matematike in fizike in je avtor več del s tega področja. Pisal je učbenike za matematiko, prevedel je tudi knjigo Z. O. Dienes in E. W. Golding: Metodika pouka moderne matematike (1974). Spomine na medvojno izgnanstvo je napisal v delu z  naslovom Nočem umreti v Šleziji (1981).

• 1961: medalja dela
• 1968: red s srebrnim vencem
• 1983: red z zlatim vencem

• Slovenski biografski leksikon, 14. zvezek, SAZU, Ljubljana, 1986, str. 555−556.
• podatki sina Jožeta Vogrinca