Josip Vošnjak se je rodil v trgu Šoštanj na št. 27 »Pri Mihelnu«, v hiši usnjarja in uglednega meščana Mihaela Woschnagga in Jožefe, rojene Križan. Najstarejši sin Franz je bil po tradiciji določen, da bo prevzel usnjarsko obrt, mlajša brata Josipa in Mihaela pa je oče poslal na študije. Osnovno šolo je najprej obiskoval v Šoštanju, od 1843–1946 je obiskoval tretji razred Glavne šole in drugi razred gimnazije v Celju, od 1846–1950 je nadaljeval gimnazijo v Gradcu in jo v letih 1850–1952 dokončal na Dunaju. 1852 je na Dunaju začel študirati medicino in jo zaključil 1857. 1858 je bil promoviran v doktorja medicine in istega leta še v doktorja kirurgije. Dr. Josip Vošnjak je malo donosno zasebno prakso opravljal v Šoštanju (1858–1859), Ljubljani (1859), Kranju (1859–1861). V Ljubljani je dobil mesto sekundarija na kirurškem oddelku (1861); nato je bil okrajni zdravnik v Slovenski Bistrici (1861–1870), okrajni zdravnik v Šmarju pri Jelšah (1870–1872). 1872 je dobil državno službo in mesto primarija v prisilni delavnici v Ljubljani in to delo opravljal  triindvajset let. Po upokojitvi 1895 se je preselil na svoje vinogradno posestvo na Visole pri Slovenski Bistrici. Poslej se je ukvarjal s publicističnim delom in pisanjem spominov. Poročen je bil s Katarino, rojeno Ozmič (1845–1910), z bližnje Tinjske gore. V njunem zakonu so bili rojeni Maria, Rosa, Ludmila in sin Samo Mihael. V letu po smrti žene je Josip vidno hiral in umrl 21. oktobra 1911. Pokopan je na pokopališču na Venčeslu.

Dr. Josip Vošnjak je bil med najvidnejšimi zdravniki svojega časa na Kranjskem. Bil je zelo delaven član kranjskega Društva zdravnikov (predavanja o koleri, članka Kolera, KMD 1868 in O koleri, KMD 1887), zavzemal se je za gradnjo nove deželne bolnice v Ljubljani, ureditev zdravniškega pokojninskega sklada. Tudi zato je Kranjska prva priznala okrožnim zdravnikom pravico do pokojnine. Ko je imel mandat v kranjskem deželnem odboru (1878–1995), je vodil zdravstveni referat in dosegel zakon o stalnosti deželnih zdravnikov; 1883–1995 je bil član zdravstvenega sveta. Izdal je knjigo Poduk o človeku ali Kratek razklad človeške anatomije in fiziologije (1863) in objavil članke: Perva pomoč v smertnih nevarnostih (1878), Proti žganju (1886), Kaj človeštvo prideluje in uživa (1887), Dolgost človeškega življenja (1889) itn.

S prelomnim letom 1860, ko je cesar Franc Jožef z Oktobrsko diplomo v Habsburški monarhiji odpravil absolutizem, je mladi Vošnjak aktivno stopil v politiko. Uveljavil se je kot govornik, narodni buditelj, publicist, liberalni politik, državni in deželni poslanec. V Štajerskem deželnem zboru je bil enajst let (1867–1878), v dunajskem državnem zboru pa dvanajst let (1873–1885). Petnajst let je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru (1877–1895), kjer je bil od izvolitve 1878 tudi ves čas član deželnega odbora. Aktivno je sodeloval tudi v taborskem gibanju, poudarjal pomen Zedinjene Slovenije, v kateri je videl povezanost narodnostne in gospodarske strani življenja. V javnem življenju je uveljavljen predvsem kot gospodarstvenik nacionalnega pomena. V gospodarstvu sta z bratom Mihaelom znana kot pobudnika in organizatorja hranilništva in posojilništva na Slovenskem. Vošnjak je veliko prispeval tudi k slovenskemu leposlovju, publicistiki in kulturi. Enega največjih uspehov je dosegel, ko je Avstrija 1880 sprejela njegovo resolucijo o uvedbi slovenščine v srednje šole na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem, Koroškem, Primorskem in celo v Trstu. 1895 se je upokojil in se preselil na Visole pri Slovenski Bistrici, kamor je že prej hodil na oddih. Poslej se je ukvarjal s publicističnim delom in pisanjem spominov.

Ko se je 1868 v Pragi seznanil s gospodarstvom, še posebej ustrojem čeških hranilnic, o katerih je pisal v Slovenskem narodu leta 1868, je poskusil tudi doma. Ko je služboval v Šmarju pri Jelšah, je 1870 zasnoval okrajno hranilnico in posojilnico, ki pa je vlada ni hotela potrditi. O hranilništvu je objavil več člankov, s katerimi je utemeljeval idejo, namen in njihov obstoj: Posojilnice na pomoč kmetskemu ljudstvu (1872), Zadruge z neomejenim poroštvom (1874), Posojilnične zadruge (1875), Hranilnice in posojilnice na kmetih (1876). S tem je postavil teoretične osnove zadružništva, vendar jih je na Slovenskem praktično uveljavljal brat Mihael Vošnjak.

• častni občan trške občine Šoštanj

• Vošnjak, Josip, Spomini, 1905
• Vošnjak, Josip, Spomini, 1982
• Aplinc, Miran; Vošnjaki industrialci iz Šoštanja, 2005
• Slovenski biografski leksikon