Rodil se je v Šoštanju v družini usnjarja Vincenca Vošnjaka. Dve leti je hodil v ljudsko šolo v Šoštanju in dve leti v Gradcu. Želel je študirati, a mu je leta 1862 umrl oče, zato se je izučil usnjarske obrti v Laškem. Kot usnjarski pomočnik je delal v Gradcu, Budimpešti, na Dunaju in končno leta 1874 prevzel domačo usnjarsko obrt in njeno delovanje ponovno obudil. Leta 1878 se je poročil z Emo, rojeno Prager, iz Ljutomera. V njunem zakonu so se rodili Jelica in Štefan, ki sta umrla v mladosti, ter Milan in Vladimir. Po propadu njegove tovarne usnja v Šoštanju se je z družino preselil na Ptuj, kjer je umrl leta 1933.
V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je širil svojo obrtno delavnico in deloval v Hranilnici in posojilnici v Šoštanju. Leta 1902 se odločil, da bo postavil novo tovarno, imenovano Agrarija, in kombinirano elektrarno na reki Paki za potrebe nove tovarne, električni vod pa so napeljali ob reki Paki do hiš v mestu. Šoštanjčani so tako prvič dobili električno razsvetljavo na silvestrovo leta 1902. Ta prva elektrarna je delovala polnih petindvajset let. V njenem sklopu je kasneje delovala tudi tovarna kleja. Velika investicija pri izgradnji nove tovarne in elektrarne, gospodarska kriza, konkurenca in drugi razlogi so povzročili stečaj njegovega podjetja in krizo v Hranilnici in posojilnici v Šoštanju leta 1908. Na dražbi prodano podjetje je kupila banka Agrarija, nato pa tovarnar Franz Woschnagg iz Šoštanja. Po stečaju podjetja se je Ivan Vošnjak preselil na Ptuj.
Ivan Vošnjak je bil zaveden Slovenec, dejaven tudi politično v slovenskih narodnih krogih. Bil je načelnik šoštanjskega okrajnega zastopa v letih 1886–1889, 1892–1895, 1899–1903 in župan občine Šoštanj mesto v letih 1898–1900. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so ga slovenski narodnjaki izbrali za svojega kandidata; tako je bil leta 1902 izvoljen tudi v Štajerski deželni zbor. Vrsto let je bil tudi član predstojništva Hranilnice in posojilnice v Šoštanju in član in namestnik predsednika okrajnega šolskega sveta.