Rojen je bil leta 1902 v številni in narodno zavedni šoštanjski družini Heleni in Jakobu Volk. Doma se je izučil za krojača, a tega poklica ni dolgo opravljal, saj ga je vleklo v svet in telovadbo. Začel je obiskovati sokolske tečaje v Celju, Ljubljani in Beogradu, kjer je opravil izpite za telovadnega učitelja. Prepotoval je velik del vzhodne Evrope, kot vnet telovadec pa sodeloval na raznih vsesokolskih zletih, tudi  prvega vsesokolskega zleta v Ljubljani leta 1922. Zatem se je ves posvetil telovadbi in v Šoštanju vzgajal mladi rod telovadcev v orodni telovadbi in prostih vajah. Leta 1930 je odšel v Banjo Luko, kjer je pri Sokolski župi Banja Luka dobil mesto telovadnega učitelja. Po okupaciji 1941 se je vrnil v Šoštanj, vendar je okupator družino izselil na Hrvaško. Med okupacijo je bil zaposlen v železarni in rafinerij v Sisku.

Leta 1945 se je vrnil v Šoštanj in postal okrajni fizkulturni referent. Kmalu se je zaposlil kot administrator pri podjetju Milan Horvat "Umetnostna lesna obrt in žgano slikarstvo Šoštanj" do nacionalizacije podjetja 1948. Po tem se je vključil v družbeno in upravno gospodarsko življenje. Najprej na okraju Šoštanj kot referent za obrt in industrijo, po ukinitvi okraja pa na občini Šoštanj in nato v Velenju kot načelnik oddelka za gospodarstvo, kjer je ostal vse do odhoda v pokoj. V petdesetih letih je bil tudi župan mesta Šoštanj. Funkcijo je opravljal brezplačno, honorar pa prepustil občinski blagajni za humanitarne namene. Za svoje delo ni nikoli prejemal honorarjev, plačila ali denarnih nagrad. Miloš Volk se ni nikoli poročil. Kljub častitljivim letom je pri Partizanu še vedno vodil vrsto telovadcev veteranov. Član Prostovoljnega gasilskega društva Šoštanj je bil od 1919 do 1992, ko je umrl.

V Šoštanju je organiziral številne akademije in telovadne nastope. To je bila zlata doba Partizana v Šoštanju. Hkrati se je posvetil različnim društvom in družbenopolitičnim organizacijam, predvsem gasilstvu, pri katerem je sodeloval tudi v republiškem odboru. Bil je soustanovitelj Gasilskega muzeja v Metliki, tajnik okrajne gasilske zveze, dolga leta predsednik in tajnik domačega društva ter predsednik Občinske gasilske zveze Velenje, ki ga je imenovala za svojega dosmrtnega častnega predsednika. Skupno je deloval v gasilstvu polnih sedemdeset let (1919–1992), za kar je prejel med drugimi odlikovanji tudi najvišje republiško priznanje - bronasti kipec gasilca. Dolga leta je bil tudi predsednik ribiške družine Paka in hkrati republiški ribiški sodnik. Kot neumoren organizator je bil dolga leta tajnik in duša TVD Partizan in organizacije Zveze borcev, v kateri je marsikomu pomagal do njegovih pravic. Po upokojitvi je bil dolgo tudi predsednik Krajevne skupnosti Šoštanj. Bil je tudi član upravnega odbora Društva upokojencev in dolgoletni član odbora Planinskega društva, Turistično-olepševalnega društva in mestni organizaciji Rdečega križa.

• V Spomin ob 90-letnici, Naš Čas, št. 39, 1. okt. 1992