Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo in bogoslovje je končal v Mariboru, kjer je bil leta 1896 posvečen v duhovnika. Na Dunaju je opravil doktorat iz bogoslovja. Kot nemški pridigar in katehet je služboval v Celju, 1905 je postal profesor dogmatike v mariborskem bogoslovju in podprefekt dijaškega semenišča. Med 1. sv. v. je deloval v deklaracijskem gibanju, leta 1918 je bil podpredsednik Narodnega sveta v Mariboru, 1919 pa član SLS v začasnem narodnem predstavništvu. 1920 je bil izvoljen v Ustavodajno, 1923, 1925 in 1927 pa v Narodno skupščino. Politično kariero je zaključil po uvedbi šestojanuarske dikature 1929, nato je bil ponovno profesor na mariborskem bogoslovju, ko je le-to postalo visoka šola, pa je bil njegov prvi rektor.

Kot politik in poslanec se je zavzemal za avtonomijo Slovenije in je nasprotoval centralistični vidovdanski ustavi. Svoje poslanske govore je objavil v knjigi Za svobodo in pravo (1923). Kot duhovnik in teolog je pisal ocene in razprave, predvsem v mariborski teološki reviji Voditelj v bogoslovnih vedah. Je tudi avtor knjig Marija žalostna Mati (1918), Sodobne naloge ljudske prosvete (1930) in Cerkev mati narodov (1932).

• Slovenski biografski leksikon, 2. zvezek, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana, 1926, str. 336.
• Gregor Mali, Dr. Josip Hohnjec, Omnes unum, 1964, št. 3, str. 86−87.