Starši so bili Primorci, oče je leta 1923 emigriral v Jugoslavijo in se kot uslužbenec zaposlil v Šoštanju. OŠ je obiskoval v Šoštanju, realno gimnazijo v Ljubljani in Mariboru. Zaradi očetovega izgnanstva se je družina 1941 preselila v Ljubljano, nato v Štandrež. Kot aktivist OF je bil Zdenko 1942 zaprt v Gorici in Rimu, po posredovanju vplivnih družinskih znancev izpuščen, nato je delal kot član VOS za Goriško. 1944 bil premeščen na Štajersko, kjer je bil v oddelku Ozne za Štajersko in Koroško. Po vojni je bil namestnik načelnika Ozne za Maribor, tudi med poboji domobrancev na Štajerskem. 1946 je bil premeščen v Beograd, kjer je bil pri Ozni zadolžen za obveščevalno dejavnost v Italiji, vendar je kmalu dal odpoved. Kot sekretar se je zaposlil v TAM. 1948 so ga vojaške oblasti obtožile, da je zahodni agent, in ga obsodile na smrt. Po posredovanju očetovega sokolskega prijatelja Josipa Rusa je bila obsodba spremenjena na 20 let ječe, po šestih letih pa je bil pogojno izpuščen. Do upokojitve 1976 je delal v turizmu in hotelirstvu. Nato je bil vse do smrti dejaven kot publicist.

Od 80-ih let prejšnjega stoletja dalje je bil javno angažiran predvsem pri odkrivanju zgodovinskih dejstev med 2. sv. v. in neposredno po njej na Slovenskem. V zvezi s tem je tudi njegova obsežna publicistična dejavnost o povojnih pobojih domobrancev in preostalih nasprotnikov NOB na Štajerskem, o medvojni in povojni dejavnosti VOS in Ozne, o dachavskih procesih ipd. O tem je objavljal polemične članke, razprave in peticije v številnih slovenskih časnikih in revijah. V knjižni obliki so izšla naslednja dela: Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca (1990), Križarji – Matjaževa vojska na Slovenskem (1994), Partizani, obveščevalci, jetniki (1996), Pisma izza odra (2002), Sužnjeposestniško kapitalistično gospodarstvo Udbe za Slovenijo (2005) in Pozna spoved: iz dnevnika slovenskega oznovca (2010).  

• Osebnosti, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2008, str. 1321.